Ključna beseda: zvočna knjiga

»Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, 'a voz je šel dalje in izginil v gozdu'. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. 'Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli.'«

»v ljubezni ni nič trajnega.«

»Presenetilo me je, koliko podobnih zgodb se je odvijalo na slovenskem podeželju, pa ni o tem nihče pisal.«

»Natrgan slog Pie Prezelj v tem kratkem romanu bolj nakazuje kot pripoveduje, a vendar z niansami pove vse.«

»Presenetilo me je, koliko podobnih zgodb se je odvijalo na slovenskem podeželju, pa ni o tem nihče pisal.«

»Natrgan slog Pie Prezelj v tem kratkem romanu bolj nakazuje kot pripoveduje, a vendar z niansami pove vse.«

»Ključno vlogo v romanu imajo one, ki si morajo položaj in pravice, povsem samoumevne za nasprotni spol, šele izboriti, večkrat tudi na račun lastne ženskosti. Polnokrven prikaz nekega obdobja, ki odslikava tudi sedanje stanje.«

»Zgodbo interpretira igralka Sabina Kogovšek.«

»neki utrinki naložijo v človeka in potem ob vsakem branju se na to dodajajo stvari«

»neverjeten roman, ker je po zgodbi tako preprost, po notranji vsebini pa izjemno bogat«

»magičen, magnet za vse tiste, ki so se mu približali«

»Treba je ujeti tisto tanko mejo in hoditi po njej«

»To je slišati preprosta naloga, a je v resnici zelo zahtevna«

»Tisto noč, ko sem to prebral, sem vedel, da bom to tudi napisal.«

»Nismo bili priljubljeni, ker bi se v časopisih pojavljale naše slikice, na katerih se držimo za roke, ali pa gremo na počitnice, priljubljeni smo bili zaradi svojega dela.«

»Ko sem bila otrok, še televizije ni bilo, kaj šele družbenih omrežij. Bili smo prepuščeni sami sebi. Na podeželju smo se kar naprej družili, si izmišljevali različne igre. Naša fantazija je res imela krila.«

»Ko zavesa pade, je konec. To, kar igralci počnemo, ni vživljanje.«

»To je režiser Matjaž Klopčič res dobro naredil. Malo sem tudi jaz pomagala, kajne.«

»Tudi to se nama je zgodilo, da me je Tadej čakal na Beli, jaz pa njega v Ljubljani (smeh). Lepo je bilo, imela sva sproščene pogovore.«

»Že zdaj pa se je mogoče v dogajanje Leninovega parka potopiti z zvočno knjigo, ki jo interpretira Saša Tabaković.«

»Brez sinergije vseh teh jezikov, s katerimi živim, ni moje poezije.«

»To je nekaj, kar vsi poznamo, a nihče ni prebral.«

»Iztoka Mlakarja je treba poslušati, ko bere Desetega brata.«

»Delo je rezultat, kot bi rekel Jurčič sam, izjemne ‘ženialnosti’, delavnosti in študioznosti.«

»Po eni strani je to skrajno učeno delo, v katerem pokaže, da ima [Petrarka] vse klasike v malem prstu, po drugi strani pa se sprašuje, kaj ga zadržuje, da kljub vsemu branju in obvladovanju visoke kulture ne zna biti srečen.«

»Glede na to, da se na svetovni ravni in ravni Slovenije pogoji za kulturo zelo spreminjajo, ne samo materialni pogoji, predvsem to, da se naša življenja in svet s prihodom umetne inteligence spreminjajo … Slovenci nismo več narod, ki si prizadeva zgolj za lastno državo in se mora kultura zaradi državotvornosti marsikateri temi odreči.«

»Eden od osrednjih problemov je časovnica sprejemanja.«

»Vsi se zavedamo, da je kultura pomemben element nacionalne identitete in so te institucije osrednje.«

»Torej priložnost, da razmislimo, kaj se dogaja s slovensko kulturo.«

»Na vseh področjih vlada negotovost in da je kultura v bistvu gospodarska panoga.«