»Francka, poniževana in zasmehovana, sprijaznjena, a kljub temu močna in žilava, na svojem hrbtu ne nosi le treh, ampak vse štiri vogale uborne bajte na klancu siromakov in še kakšnega za povrh. Življenje ji uhaja, na vso moč teče za njim, 'a voz je šel dalje in izginil v gozdu'. Ob Francki pa v kratkem romanu zaživijo tudi drugi iz njene družine, mož in otroci, ujeti v svoje socialno okolje. 'Vsi drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli.'«
»Ključno vlogo v romanu imajo one, ki si morajo položaj in pravice, povsem samoumevne za nasprotni spol, šele izboriti, večkrat tudi na račun lastne ženskosti. Polnokrven prikaz nekega obdobja, ki odslikava tudi sedanje stanje.«
»Ko sem bila otrok, še televizije ni bilo, kaj šele družbenih omrežij. Bili smo prepuščeni sami sebi. Na podeželju smo se kar naprej družili, si izmišljevali različne igre. Naša fantazija je res imela krila.«
»Po eni strani je to skrajno učeno delo, v katerem pokaže, da ima [Petrarka] vse klasike v malem prstu, po drugi strani pa se sprašuje, kaj ga zadržuje, da kljub vsemu branju in obvladovanju visoke kulture ne zna biti srečen.«
»Glede na to, da se na svetovni ravni in ravni Slovenije pogoji za kulturo zelo spreminjajo, ne samo materialni pogoji, predvsem to, da se naša življenja in svet s prihodom umetne inteligence spreminjajo … Slovenci nismo več narod, ki si prizadeva zgolj za lastno državo in se mora kultura zaradi državotvornosti marsikateri temi odreči.«